Ta dan je bil že več kot pol leta “zacahnjen” na mojem koledarju. Kljub temu, da za eno od ljubljanskih fakultet skrbim za sistem e-učenja z več kot 2000 uporabniki, sem namreč uradno še vedno brezposeln in na ta dan sem imel redno polletno srečanje s svojo svetovalko za zaposlitev.

Ker je bil sestanek šele ob 8.40 sem vstal še malo bolj zgodaj in s svojim psom odšel na sprehod. Tam se mi je dogodil prvi utrinek, oz. “flešbek”, ki me je spomnil na odlomek iz pesmi Na mojem posestvu ob južnem hribovju kitajskega pesnika Wang Weija:

Po naključju srečam starega gozdarja
in sredi smeha in kramljanja
pozabiva na čas
ko moral bom nazaj. *

Ta utrinek je res moč pripisati moji sinološki izobrazbi in ljubezni do kitajske poezije, vendar je bilo pri tem marsikaj res. Gozdar je bil res starejši. S sekiro v roki je prisopihal po strmi potki, na hrbtu je imel oprtano motorno žago. Nisva se srečala, ampak me je čez prekopano gozdno poseko povprašal o podrtem drevesu. Povedal sem mu za pot in nato sva odšla vsak na svojo stran. Jutranje meglice so ravno zapuščale gozd in ni bilo potrebno prav veliko domišljijskega naprezanja, da sem si v spomin priklical prizore iz pesmi kitajskih mojstrov poezije gora in voda. **

Jaz žal nisem mogel biti tako sproščen kot pesnik, saj v pravnem poduku vabila na razgovor s svetovalko za zaposlitev piše, da bom v primeru neupravičene odsotnosti izbrisan. Ker na tak način ne želim pomagati naši ljubi vladi pri statističnem nižanju stopnje brezposelnosti, sem pač odšel proti domu.

Sestanek je bil hiter in neboleč, tako da sem ob 8.50 že bil na poti v službo v Ljubljano. Pot je potekala po običajnem ritmu ovinkaste in ozke ceste vse dokler nisem, po slabi ure vožnje, v Spodnji Idriji ustavil starejšemu štoparju. Sprva je rekel, da gre v Idrijo, ko pa smo se le tej približali me je poprosil, če ga zapeljem “na griček”, kjer stoji psihiatrična bolnišnica. V nasprotnem primeru bi namreč zagotovo zamudil svoj “sestanek” z zdravnikom ob 9.30. Ker še nikoli nisem bil tam, sem izkoristil nepričakovanega vodiča in tako sva drug drugega pripeljala pred impozanten dvorec, ki gosti to ustanovo in od koder se odpiral lep pogled na mesto Idrija in dolino okoli nje.

Ta pripetljaj mi je priskrbel to jutro že drugi miselni utrinek in poskrbel za zadovoljni nasmešek. Spomnil sem se svojega prijatelja, ki je rad rekel: “Če bom mogu ‘jt ž’vet nazaj u Tmin, se bom ustavu u Idrji.” *** Mislil je seveda na ono ustanovo na gričku, kjer sem pravkar odložil svojega štoparja. Ker pa se smer njegovega popotovanja ne bi skladala z mojo, šel sem namreč v nasprotno smer, sem se spomnil še ene šale. “Do kam prideš, če hodiš proti Ljubljani tako, da delaš dva koraka naprej in enega nazaj?” Odgovor oz. cilj je isti. Prideš na idrijski griček.

Pot do Ljubljane je poslej potekala brez posebnosti in dan se je s prihodom na fakulteto vključil v običajno ponedeljkovo rutino.

* pesem prevedla Maja Lavrač in jo najdete na 182. strani njene knjige Onkraj belih oblakov : Daoistična in budistična simbolika v poeziji kitajskega pesnika Wang Weija - Založba obzorja, 1999 (ISBN 961-230-117-4)

** več o tej vrsti poezije lahko preberete v zgornji knjigi na strani 124

*** prevod: “Če bom moral iti živet nazaj v Tolmin se bom ustavil v Idriji.”