V soboto sem šel, kot že tisočkrat, po nakupe čez mejo v Italijo. Na naši strani maloobmejnega mejnega prehoda policijska kabina že kar nekaj časa sameva, na italijanski strani se policistu, kot ponavadi, ni hotelo niti z glavo migniti, da bi mi nakazal naj vendar peljem mimo.

Nekaj ur kasneje sem se odpravil nazaj proti domu, ter par sto metrov pred taistim mejnim prehodom naletel na kolono, kakršne se ne spomnim niti iz časov rajnke Jugoslavije. Resnici na ljubo so bile takrat kolone resda krajše vendar zato trdovratnejše. Vseeno je tokrat trajalo je celih 12 minut, da sem se meter za metrom pripeljal do prehoda, kjer je gospa policistka po naključnem ključu pregledovala dokumente. Moje je pogledala le od daleč in Evropo sem zapustil razmišljajoč, zakaj za vraga sem moral čakati toliko časa.

Čez 17 dni bomo baje vstopili v Schengensko območje in v prvih metrih vožnje po domovini sem se zato spraševal ali je pri vsem tem šlo za zbujanje pozornosti na izginjajoča delovna mesta? Ali pa se je policistom na tem mejnem prehodu zgolj zahotelo še zadnjič razgibati vratne mišice?

No ja, upam, da je bilo tokrat res zadnjič. Že odkar sta Rop in Prodi le lučaj od omenjenega mejnega prehoda skupaj slavnostno odštevala sekunde do naše priključitve Evropski uniji namreč čakam na dan, ko bom lahko končno brez skrbi odšel čez tisti hrib, ki ga gledam že celo življenje.