Včeraj sem se po več kot dvajsetih letih spomnil filma I to će proći. Režija: Nenad Dizdarević, scenarij: Abdulah Sidran, muzika: Zoran Smijanović. Fabijan Švagović  igra Zekota, ki se v pokoju ukvarja s kaligrafijo (umetnost lepega pisanja). Zgodba se začne na predvečer Druge svetovne vojne. Zeko je upokojenec, ki lovi ribe na Savi. Živi z obupno ženo in lenim pastorkom. Monotono življenje se mu spremeni, ko se priključi komunistom. Med vojno postane hrabri ilegalec, mali heroj nevidne fronte, ki je mojster ponarejanja dokumentov. Čeprav bi lahko zapustil Beograd, se odloči ostati in pomagati v boju proti okupatorjem. Proti koncu vojne Nemci odkrijejo njegovo tajno dejavnost in ga likvidirajo.

 Nekega dne pred vojno Zeko obišče družinske prijatelje. Pokloni jim ribe, ki jih je ujel na Savi in doda” Če jih nočete, jih lahko zaradi mene daste tudi mačkam “. V razgovor se vmeša hčerka prijateljev – mlada komunistka. Izgovori stavek, ki je še kako aktualen “ Danes se ljudje tako ali tako bolj brigajo za pse in mačke, kot pa za druge ljudi “. Mati hčerke, ki ne ve za Zekotove ilegalne dejavnosti in njegov svetovni nazor hčerko nahruli ” Kako pa govoriš pred spoštovanim gospodom “. Zeko se samo nasmehne in odvrne     ” Mala ima prav! “

Spomin na ta dogodek iz filma mi je obudila vest o Kliniki za male  živali v Postojni, ki ima boljše pogoje za zdravljenje in rehabilitacijo živali, kot jih ima Klinični center v Ljubljani.