Pretekli konec tedna se je odvil drugi Soč’n fest, ki ga organizira Kulturno društvo Pihalni orkester Tolmin. Festival je sprva potekal na Mestnem trgu, zaključil pa se je v športnem parku na Brajdi. Največja pridobitev letos je bil vsekakor nastop kakovostnega Erik Truffaz Quarteta, ki nas v vročih dneh ni pustil hladne.

Organizatorji so napovedovali, da se bodo koncerti odvijali po programu in tega so se tudi držali. Čudno se mi zdi odpraviti se na koncert, ko je zunaj še dan, zato sem zamudil Josipo Lisac in Damijan Valentinuzzi Group, za kar sem si kriv sam.

Petkov večer je zaključil posoški bend Eclipse. Ni kaj dodati, ker so eni najboljših “cover bandov”, ki igrajo Pink Floyde. Nostalgičnost so nam na koncu podkrepili za slovo še z originalno poljsko pesmico Medvedeka ušatka.

Sobota zvečer je bila super prav zaradi Erika Truffaza, ki nas je s trobento odpeljal v različne ambiente pisanih barv. Da pa drugim glasbenikom ne bi delali krivice, naštejmo še ostale člane izvrstnega quarteta. Nastopili so še Patrik Muler na orglah in klavirju, Marcello Guliani na basu in Marc Erbetta na tolkalih. Fantje so se sprehajali od jazza, popa, elektronike, drum and bassa, duba, pa do hip-hopa in naprej… Festival je zaključil pariški brass band No Water Please. Čeprav so žurerji in zabavljači, se kot posamezniki odlikujejo, kot izvrstni solisti. Občinstvo je bilo navdušeno, glasbeniki so jim vrnili tako, da so zadnji del koncerta odigrali kar med publiko.

ZAKAJ TOLMIN POTREBUJE TAK FESTIVAL?
Zato, ker je poleg Sajete edini avtohton festival, ki se dogaja v Tolminu. Ker je vzgojno izobraževalen. Predvsem mladino navaja na kakovostno glasbo v poplavi kiča, ki nas vse bolj obkroža. Je odlična uvertura sorodni, a bolj zahtevni glasbi Sajete.

KAJ PRAVIJO LJUDJE?
Da je bilo dobro, vsa čast organizatorjem, da pa je bila vstopnina predraga. Dražja je bila kot je na 49. ljubljanskem jazz festivalu, ki pravkar poteka. Da je bila pijača poceni, da športni park ni primeren prostor za take zvrsti glasbe, da imajo zaradi No Water Please muscle feber, da so bili redalju zlo boljši, ki lani, da je rastural “pojoči policaj”, da je bil kot pravi Sinatra in da je imel oblečen suknjič…

Za konec bi pripisal, da je Erik Truffaz Quartet zame odpihnil svoje sonarodnjake, ker me No Water Please niso mogli odpeljati v tiste kraje, kamor me je omenjeni quartet lahko.
Ker sem zamudil hrvaško divo Josipo Lisac, bi organizatorjem, bolj za šalo kot zares priporočil, naj naslednjo sezono v Tolmin pripeljejo Gabi Novak, Arsena Dedića in njunega sina Matijo, ki je izvrsten jazz pianist. To bi bilo pa res soč’n!