Navleku sem se na ze-ran. V bistvu mi ga je Kitaj predstavu. Mic po mic in sem ga začel kladat na vsako jed. Kitaj je imel punco v Šanghaju, ki  mu je pošiljala pakete ze-rana in mi smo ga veselo konzumirali, ne da bi se zevedali posledic.

Potem je to dekle odločilo se, da preseli v Slovenijo in je postala od Kitaja žena. Vse lepo in prav samo zdej ni nikogar, da bi nam pošiljal to prekrasno začimbo. Bil sem nervozen, začel sem se tresti. Ostalo mi je le, da krenem od kitajske do kitajske restavracije in prosim za ze-ran. A kaj ko je to zahodnoazijska začinka in je ni v naših kineskih restoranih.

Ponoči sanjam rastlino, ki ima semena podobne kumini, meljem jo in si jo posipavam v juhu, jogurt, lamb, bravino, sadje i zelenjavu… povsod. Zbudim se potan, z jezikom tlesknem ob nebo i čakam, da brbončice začutijo odrešitev. Ne morem si pomagat, obožujem ze-ran, kojeg nema više! 

Šel sem do sinologov, da povprašam, če gre kak popotnik v daljno Kino. Pravijo, da za novu godinu, ma ne našu, ni srbsku, več - Kitajsko. Prepozno bo, ne bom zdržal.

Če ima kdo doma ščepec ze-rana, naj z njim začini delicije namesto mene. Odmah će mi biti lakše!