Na današnji dan je leta 1987 umrl Gregor Strniša.

Strniševa mati je bila sodna uradnica, oče pa književnik v svobodnem poklicu. Pesništvo je Strniša torej imel že v krvi, saj je bil njegov oče Gustav Strniša (1887 – 1970) pesnik in pisatelj za mladino. Od leta 1937 do 1941 je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji od leta 1941. Njegov študij je bil prekinjen maja 1949, ko je bil aretiran in kasneje avgusta na sodnem procesu obsojen zaradi suma pomoči pobeglim političnim emigrantom. Obsojen je bil na štiri leta prisilnega dela. Iz zapora je bil pogojno izpuščen junija leta 1951. Po maturi leta 1952 se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1961 diplomiral iz angleščine in nemščine in prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Med študijem je obiskoval tudi predavanja iz akadologije (osnove sumerskega in asirsko-babilonskega jezika) in hebrejščine. Leta 1957 se je vključil v delo uredniškega odbora Revije 57 in bil eden izmed njenih ustanoviteljev. Po končanem študiju se ni zaposlil ampak je bil vse do smrti poklicni književnik. Leta 1963 je spoznal Svetlano Makarovič, ki je nastopala v prvih uprizoritvah njegovih poetičnih dram.

Skoraj dvajset let je pisal besedila za zabavno glasbo in leta 1962 prejel nagrado za najboljše besedilo na 1. festivalu slovenske popevke na Bledu za besedilo pesmi »Zemlja pleše«, katere glasbo je napisal Mojmir Sepe. Z denarjem, ki ga je zbral od avtorskih honorarjev, je leta 1963 odkupil lastno zaplenjeno hišo v Rožni dolini. Leta 1985 se je kot kandidat za Fulbrightovo štipendijo pripravljal na odhod v ZDA, vendar do odhoda ni nikoli prišlo, ker beograjska administracija v Washington nikoli ni poslala njegovih dokumentov. Tega Strniša ni nikoli izvedel. Leta 1967 je prejel prvo večje priznanje, ko se je uvrstil v antologijo Slovenska lirika (1945-1965).

Za svoje delo je prejel Nagrado mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado, Nagrado Sterijinega pozorja in druge. Leta 1986 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 23. januarja 1987 v Ljubljani, v mestu katerega je le redko zapustil.

Gregor Strniša je bil zagotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, dramatikov in tudi pomemben pisec mladinske književnosti. Pesmi je začel ne le pisati pač pa tudi objavljati svoje pesmi že zelo kmalu, in to s svojim 12 letom v mladinskem mesečniku Naš rod. Kot bolj odrasel pesnik se je ponovno pojavil 1954 leta, in je vse do 60-ih pesmi objavljal pesmi v različnih revijah zlasti v reviji Beseda.

Čas, v katerem je ustvarjal

Gregor Strniša je bil v svojem, ustvarjanju najbolj aktiven v letih od 1950 do 1960. V letu 1953 je mlajši rod naredil močan premik v intimizem. Najprej so pesniki Ciril Zlobec, Janez Menart, Tone Pavček in Kajetan Kovič izdali pesniško zbirko Pesmi štirih, konec 50. let pa so nastopili pesniki, ki so sicer že modernisti, in sicer Dane Zajc, Veno Taufer in Gregor Strniša. Snov intimizma postane človekov notranji svet, usmeri pa se k malemu mestnemu človeku. Ta skupina pesnikov je ustvarjala pod vplivom modernizma in eksistencializma, slogovno pa so še uporabljali ekspresionistične in nadrealistične prvine. Teme in motivi so absurd, odtujenost, razčlovečenje, iskanje smisla, smrt. Izražajo besen odpor in obup ter želijo osmisliti svoje občutenje groze. Gre za vojno poezijo, ki je nastajala kot posledica vojnih travm, kot odraz povojnega dogajanja, kot reakcija na porabniško družbo in njene konflikte s kulturo. Uporabljajo nov pesniški jezik, ki je pogosto neestetski, nelogičen in nerazumljiv. Zavračajo skladenjska in pravopisna pravila, trgajo stavke in osvobodijo verz.

Značilnosti del

Njegove pesmi so oblikovno stroge, ponavadi trivrstične in štirivrstične kitice, namesto rime pa je uporabljal asonanco, ki je dajala njegovim pesmim specifičen zven. Teme njegovih del so bivanjske, ukvarja se z obsedenostjo, trpljenjem, smrtjo, življenjem na robu propada, blaznostjo. V vseh delih je prisotna metafizika vesoljstva, ki se postavlja nasproti antropocentrizmu. Sam pravi da človek ni središče sveta, da je le celota v malem in del vesoljstva (Mozaiki 1959). Človekov svet na zemlji je le eden od svetov ki se človeku razodevajo, obstaja pa jih še veliko več. Skrajno stopnjo v kozmičnem območju delovanja pa predstavlja zbirka Oko (1974). V svojih delih se pogosto opira na antične mite, srednjeveške zgodbe in pravljične like. Zaradi simbolov, z rabo katerih zavije like v tančico kozmične zavesti, ga uvrščamo v strujo postsimbolistov.

Pomemben je bil tudi pri razvoju slovenske popevke. K temu pisanju ga je pripravil sošolec, eden najboljših slovenskih skladateljev Jure Robežnik, s katerim sta naredila kar nekaj popevk.

Marijanca Vojnovič pripoveduje: “Dvignil je slovensko popevko na raven, ki je dandanašnja glasba ne dosega. Ne samo kot pesnik in dramatik, tudi s popevkami je veliko prispeval k splošni kulturi naroda.”

Uspešne so bile tudi pesmi: Bele ladje, Ne prižigaj luči v temi, Na Zmajskem mostu, Spominčica, Na Ljubljanskem gradu, Vagabund, Lonec brez medu, Leti, leti lastovka, Utrinek in Na vrhu nebotičnika (Mala terasa), … Uspešne so bile tudi vse ostale pesmi, saj je napisal okoli štiristo besedil za popevke, šansone in narodnozabavne skladbe. Bil je velik pesnik, ki je Sloveniji prinesel veliko novega. Brez njega bi bila popevka na nižji stopnji. Zapustil nam je veliko uspešnih del in postavil temelje novejše slovenske glasbe; nedvomno veliko kulturno dediščino. Pisal je tudi pesmi z močno duhovno vsebino, kot je naslednja:

Bogovi

V temnih nočeh prihajajo bogovi.

Hodijo med hišami,
kot visoki črni stolpi,
s plapolajočimi očmi.

Tipajo po strehah s trdimi rokami,
govorijo v jeziku ljudi,
ki so na zemlji živeli pred nami
in so umrli in odšli.

Zjutraj je včasih pred vrati skala
in porušen ob poti kamniti zid
in na njivi sled težkega stopala
in na nebu odsvit neviht.

vir: sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Strniša