“Vokalno” instrumentalna skupina Pomaranča se je vrnila na kraj zločina, v Center MinK. Pred dvema letoma je do zadnjega kotička napolnila “tolminsko zbirališče mladih”. V soboto je bilo nekoliko manj obiskovalcev, verjetno tudi zaradi pustnega rajanja po celotnem Posočju.

KRATKA ZGODOVINA SKUPINE POMARANČA

Pomaranča je ena najstarejših heavy metal zasedb pri nas. Začetki skupine segajo v daljno 1980 leto. Nase so opozorili s škandalom na 1. Novem Rocku, ko so v ljubljanskih Križankah obesili in zažgali lutko ideologa punk gibanja pri nas Igorja Vidmarja Darkota. Pri punkerski publiki je to dejanje povzročilo neizmerno zgražanje.

Zelo kmalu po tem so že igrali v beograjskem Pionirju in v Domu sportova v Zagrebu. Nastopili so skupaj z eminentnimi skupinami: Motorhead, Uriah Heep in Atomic Rooster. Na koncertih so poleg metalske kostumografije (kovice velikanke) uporabljali tudi pirotehnična sredstva. Izdali so dve plošči Peklenska Pomaranča in Madbringer.

Leta 1984 so na turneji obiskali tudi dvorano Zatolmin. Prvi pevec skupine Zlatko Magdalenić je prišel na oder s sekiro. Kri je špricala pod odrom. Nepristašem heavy metal scene so se zdeli smešni. Podobno, kot smo se mi smejali Auschwitzu (tolminska doom zasedba), ko je njihov frontmen skakal (Stage Diving) na ploščice zatolminske dvorane.

Naslednje leto je prišlo do velikih sprememb v zasedbi. Pevec je postal sarajevčan Šefik Kardumović – Šeki, ki je pel v srbohrvaščini in angleščini. Tretja plošča Orange III je njihov najslabši izdelek. Zame najboljši, saj so bobnarja nadomestili kar z ritem mašino. Najeli so saxofonista, back vokale pa je pela Nada Žgur.

V osemdesetih velja omeniti še, da so s ‘Soldatom’ pripomogli k doprinosu slovenske pomladi. Zbrali so se na protestu zaradi zaprtja Janše, Borštnarja, Tasića in Zavrla (protest zaradi aretacije te četverice in procesa proti njim). 1990 pa so nastopili kot predskupina znamenitega Alice Cooperja v Zagrebu.

V devedesetih se jim je pridružil tretji pevec Boris Krmac (slovenski Brian Johnson – AC/DC). V tej postavi so izdali svoj četrti album Takoj se dava dol. 96- tega so s tolminsko skupino Reveal nastopili v dvorani na Slapu ob Idrijci.

KONCERT V MINKU

Koncert je na začetku veliko obetal, saj so v uvodu spuščali “odbito muziko”. Kitarist Miloje Popović je z roko vabil oboževalce, naj se jim pridružijo pred odrom. Ko je pevec odprl usta, je bil polom na obzorju. Kasneje sem izvedel, da je pel bolan. So se našli nekateri v publiki in stavili, da mu kljub trudu ne bo uspelo pripeljati koncert do konca. Na trenutke je zvenel kot kak Vlado Kalember. “Fani” so to začutili in občinstvo je prepevalo refrene namesto njega. Tudi ostali člani skupine niso briljirali in so velikokrat igrali neusklajeno. Kar je logično, če skupina ne nastopa in nima vaj. Pa tudi na koncert so prišli pozno in so začeli igrati brez tonske vaje. Oboževalci so bili osupli!

Meni pa so se “starčki” začeli smiliti. Potem pa sem ugotovil, da skupina igra blues. Lahko bi ga poimenovali free blues, zaradi kaotičnosti glasbe, ki so jo izvajali. Zgodnji heavy metal je izšel iz bluesa. Tudi, če je imel Mijo lesene prste, je bilo moč čutiti, da še vedno zna igrati kitaro. Ozvočevalec je med pavzami komadov spuščal tisto “odbito muziko”. Pavze so trajale dolgo, tudi do tri minute. Mijo pa je bil s hrbtom obrnjen proti publiki, kakor Miles Davis v najbolj drogeraškem obdobju.”Folk” je nemo opazoval dogajanje in po koncertu na hitro pobral šila in kopita. Skupina je odigrala hite: Šminka, Takoj se dava dol, Moli, Soldat, Doroteja, Uniformiranci, Mora…

Na koncu koncev je skupina izpadla prav simpatično.

PREDSTAVITEV VSEH PEVCEV SKUPINE

(Kdo je “najboljši”, se odločite sami!)

Zlatko Magdalenić: ŠMINKA

Šefik Kardumović – Šeki: ROSA

Boris Krmac: TAKOJ SE DAVA DOL

“BOG DEJ ZDRAVJA, PA BO TUD DNARJA!!!”