Z prijatelji in prijateljicami smo se odločili, da gremo pogledat čudo od diskoteke in da zapremo obdobje, neko ero, ki ji nismo bili priča.

Vedeli smo, da bo gužva. Zato smo pršlo v Zizolo že ob 21′ 30, parkirali avtote in odšli v vrsto, ki je že čakala. Po dobri uri smo prišli na dvorišče in zaprepadeno ugotovili, da smo pijačo pustili v avtih. Trije so se žrtvovali in odšli po piće. Med predajanjem vodke, gina, bakardija skozi ograjo je priletela varnost in zaplenil alkohol in enmu od nas stgalal zapestnico in da je moral novo kupit (še trentatre).

Trojica gre v avte po nova okrepčila. Nič hudega sluteči se postavijo v vrsto.

Mi čakamo, čakamo, ne gremo noter, ker je punca od frenda zunaj. Hodim gledat, kako je z njimi. (sem se prepoznal na sliki, ko gledam kje so…)

Policisti odpovejo zabavo za zunanje. Mi gremo v objekt, vsi žalostni, ker so uni zunaj.

Fanta in punca se znajdejo in skočijo čez mrežo, ker so imeli zapestnice, drugače ne bi pomagalo, ker je za v disko še en pregled. Kar je pa najbolj važno prešvercajo še gin in redbule.

Pozabili smo na bivše težave in se prepustili muzi, ki je bila zame preveč komerciala. Meni se ni zdelo, da bi bila notri pretirana gužva. Se je dalo dobiti, kar prijetne kotičke, je bil pa tam sound porazen. Tudi za rečt nisem preveč flešerjev opazil. Je blo kar skulirano.

Par mulov z domačga kraja me je prepoznalo, samo je bil problem, da jaz njih nisem. Enga sem vprašal od kje je, pa je bil prav malo razočaran, kako tega ne vem. Jebat ga prevelika razlika je med mano in najstniki.

Ko smo prišli iz objekta je bil že trdi dan. Odpravili smo se pogledat do morja in se odpeljali v Ljublijano.

Po dobri uri ” nažigancije” si je bobnar slekel majico, prestavili so v šesto brzino in začelo se je “trans orgazmino” počutje. Občinstvo se je zlilo z ‘bendom’, ustvarila se je pozitivna atmosfera, ki me še danes drži na obratih, pa še marsikoga izmed prezadovoljnih obiskovalcev. Ko so člani skupine predahnili, je pevka ob spremljavi kitare prav počasi umirjala ‘feeling’, da bi se ji kasneje pridružili preostali in kakovostno izvedli še zadnjo tretjino koncerta. Stari mački vedo, kdaj je dosti in po dveh urah so zakjučili predstavitev nove plošče. Naj omenim, da ima zasedba svojega stalnega mix mojstra, kar daje zvoku skupine še večjo kvaliteto.
Tudi z Dario Cortesem sem se strinjal, ko je v pogovoru po koncertu izjavil ” Psycho-Pathe je najlepše poslušati v majhnih klubih”, kar tudi bar pri Gabrijelu je.

Splošna ocena. V spričevalo bi zapisali 5, v index čisto desetko, diplomirali so ” con Cum Laude”.

zasedba:
Melée vokal
Jernej Šavel kitara
Sašo Benko kitara
Janez Žlebič bas
Dominik Bagola bobni

DISKOGRAFIJA:
- KISS&KILL Trax (demo mc, samoizdat,1996)
- Jiu Jitsu (cd, samoizdat/Tricom music, , 1997)
- Autorerotic (cd, samoizdat/Tricom music, 1999)
- Terminal (cd, Multimedia Rec/UMG, 2000)
- Désinvoltura (cd, MoreNoiseLessMusic Rec/Exile On – - – - – - – - – Mainstream, 2004)
- The Ass-Soul Of Psycho-Path (cd, Moonlee Records, 2008)

www.myspace.com/psychopathmusic

* – Sajeta je posebno psihično stanje

Koga sploh še zanimajo palestinski otroci, ki daleč od kamer umirajo pod izraelskimi izstrelki, ali pa kitajski otroci, ki v sužnje-lastniškem razmerju šivajo in sestavljajo poceni igrače za naše otroke, ali pa iraški otroci, ki umirajo med pisano paleto vsakodnevnih eksplozij. Afriških otrok, ki še dlje od kamer umirajo za lakoto in plejado bolezni, ker njihovim državam farmacevtske multinacionalke nočejo dovoliti izdelave cenejših zdravil za svoje umirajoče prebivalce, ne bom niti omenjal.

Četudi bi te vsakodnevne in nič kolikokrat videne grozote nekomu uspelo posneti z amatersko video kamero, bi senzacionalistični uredniki najverjetneje le zamahnili z roko, češ to nikogar več ne zanima.

Ameriška mati se bo iz te godlje verjetno izvlekla s pošteno oškodnino, ki ji jo bo izplačal lastnik avto pralnice, saj je ni opozoril, da visokotlačni čistilnik ni primerno sredstvo za kaznovanje porednega mulca. Otroci po svetu pa bodo še naprej umirali in garali, saj njihovi starši pač niso sposobni izmisliti si kako bolj kreativno smrt ali izvirnjšo grozovitost.

Nekje proti koncu poti domov, sem se spet spomnil na to in res, v nabiralniku je poleg reklam čakala tokrat bela kuverta. Tudi tokrat je bil naslov napisan na roko in za razliko od zadnjič me tokrat niso preimenovali.

Blogorolo sem iztrgal iz kuverte, saj sem po sili razmer sedel na straniščni školjki in kot ponavadi pri sebi nisem imel noža s katerim navadno odpiram kuverte. Z zanimanjem sem prelistaval in preletaval njeno vsebino dokler nisem naletel na znan naslov, znano ime in znan URL. Od šoka sem članek skorajda v celoti prebral.

Uaahuuuuuuuuuuuu! Bil je namreč moj

Čestitam blogorolovcem za drugo številko in briljantno izpeljano distribucijo. Hvala vam za vso današnje veselje.

Nekaj ur kasneje sem se odpravil nazaj proti domu, ter par sto metrov pred taistim mejnim prehodom naletel na kolono, kakršne se ne spomnim niti iz časov rajnke Jugoslavije. Resnici na ljubo so bile takrat kolone resda krajše vendar zato trdovratnejše. Vseeno je tokrat trajalo je celih 12 minut, da sem se meter za metrom pripeljal do prehoda, kjer je gospa policistka po naključnem ključu pregledovala dokumente. Moje je pogledala le od daleč in Evropo sem zapustil razmišljajoč, zakaj za vraga sem moral čakati toliko časa.

Čez 17 dni bomo baje vstopili v Schengensko območje in v prvih metrih vožnje po domovini sem se zato spraševal ali je pri vsem tem šlo za zbujanje pozornosti na izginjajoča delovna mesta? Ali pa se je policistom na tem mejnem prehodu zgolj zahotelo še zadnjič razgibati vratne mišice?

No ja, upam, da je bilo tokrat res zadnjič. Že odkar sta Rop in Prodi le lučaj od omenjenega mejnega prehoda skupaj slavnostno odštevala sekunde do naše priključitve Evropski uniji namreč čakam na dan, ko bom lahko končno brez skrbi odšel čez tisti hrib, ki ga gledam že celo življenje.

Dosada je dosada.

Ne bom več besedičil. Uprl se bom!
Zahtevam deset evrov na blok, brez pardona, tudi če ne bo komentarjev precej.
Živela republika, ki je ni. Bog dej zdravja, pa bo tud dnarja, zaradi veleuma se tanko piska. Tudi name se lahko zanesete!

Ajd živeli. Se vidimo po plači.

Ker je bil sestanek šele ob 8.40 sem vstal še malo bolj zgodaj in s svojim psom odšel na sprehod. Tam se mi je dogodil prvi utrinek, oz. “flešbek”, ki me je spomnil na odlomek iz pesmi Na mojem posestvu ob južnem hribovju kitajskega pesnika Wang Weija:

Po naključju srečam starega gozdarja
in sredi smeha in kramljanja
pozabiva na čas
ko moral bom nazaj. *

Ta utrinek je res moč pripisati moji sinološki izobrazbi in ljubezni do kitajske poezije, vendar je bilo pri tem marsikaj res. Gozdar je bil res starejši. S sekiro v roki je prisopihal po strmi potki, na hrbtu je imel oprtano motorno žago. Nisva se srečala, ampak me je čez prekopano gozdno poseko povprašal o podrtem drevesu. Povedal sem mu za pot in nato sva odšla vsak na svojo stran. Jutranje meglice so ravno zapuščale gozd in ni bilo potrebno prav veliko domišljijskega naprezanja, da sem si v spomin priklical prizore iz pesmi kitajskih mojstrov poezije gora in voda. **

Jaz žal nisem mogel biti tako sproščen kot pesnik, saj v pravnem poduku vabila na razgovor s svetovalko za zaposlitev piše, da bom v primeru neupravičene odsotnosti izbrisan. Ker na tak način ne želim pomagati naši ljubi vladi pri statističnem nižanju stopnje brezposelnosti, sem pač odšel proti domu.

Sestanek je bil hiter in neboleč, tako da sem ob 8.50 že bil na poti v službo v Ljubljano. Pot je potekala po običajnem ritmu ovinkaste in ozke ceste vse dokler nisem, po slabi ure vožnje, v Spodnji Idriji ustavil starejšemu štoparju. Sprva je rekel, da gre v Idrijo, ko pa smo se le tej približali me je poprosil, če ga zapeljem “na griček”, kjer stoji psihiatrična bolnišnica. V nasprotnem primeru bi namreč zagotovo zamudil svoj “sestanek” z zdravnikom ob 9.30. Ker še nikoli nisem bil tam, sem izkoristil nepričakovanega vodiča in tako sva drug drugega pripeljala pred impozanten dvorec, ki gosti to ustanovo in od koder se odpiral lep pogled na mesto Idrija in dolino okoli nje.

Ta pripetljaj mi je priskrbel to jutro že drugi miselni utrinek in poskrbel za zadovoljni nasmešek. Spomnil sem se svojega prijatelja, ki je rad rekel: “Če bom mogu ‘jt ž’vet nazaj u Tmin, se bom ustavu u Idrji.” *** Mislil je seveda na ono ustanovo na gričku, kjer sem pravkar odložil svojega štoparja. Ker pa se smer njegovega popotovanja ne bi skladala z mojo, šel sem namreč v nasprotno smer, sem se spomnil še ene šale. “Do kam prideš, če hodiš proti Ljubljani tako, da delaš dva koraka naprej in enega nazaj?” Odgovor oz. cilj je isti. Prideš na idrijski griček.

Pot do Ljubljane je poslej potekala brez posebnosti in dan se je s prihodom na fakulteto vključil v običajno ponedeljkovo rutino.

* pesem prevedla Maja Lavrač in jo najdete na 182. strani njene knjige Onkraj belih oblakov : Daoistična in budistična simbolika v poeziji kitajskega pesnika Wang Weija - Založba obzorja, 1999 (ISBN 961-230-117-4)

** več o tej vrsti poezije lahko preberete v zgornji knjigi na strani 124

*** prevod: “Če bom moral iti živet nazaj v Tolmin se bom ustavil v Idriji.”