Feo je bil gost Botzove (in ne Bocove!) oddaje Kafanska debata.

Feo je živa legenda. Ko je tolminec Nikola Rutar predlagal Botzu Feota za gosta, se je le ta ustrašil in rekel: Ne! Preveliko strahospoštovanje.

Ivan Brozović Feo je bil pri Titu, star komaj dvanajst let in pol. Ta mu je dal roko in mu pozdravil bolezen mokrenja postelje. Dolgo časa mu to ’sramoto’ niso mogli pozdraviti. Po srečanju s Titom, pa se bolezen nikoli več ni pojavila. Feo pravi, da so tisti, ki hočejo preimenovati Titove trge in ulice, ne bečki konjušari, ampak hlapci od bečkih konjušarjev! Botz je predlagal, da bi te ulice in trge poimenovali po žrtvah katoliške cerkve. Feo se je s tem strinjal in dodal, da bi bilo dobro še malo počakati, da bo žrtev še več.

Feo je bil sodelavec RŠa in urednik TTja (Tribuna). Spomnila sta se tudi znamenitega prevoda Prešernove Vrbe (aus feuer hause) na 1. Novem Rocku 81. Feo je provociral punk publiko, Brecelj je pa kasiral!

Feo je sodeloval z mnogimi bendi… raznimi Predini, Kreslini, Putini… v kolekciji mu mankajo edino bratje Avseniki. Sodeloval je z Buldožerji, saj se je tudi izmislil ime za skupino po parodiji na Minattijevo pesem. Nekoga moraš imeti rad pa čeprav Buldožer! Feo je mislil, da bo zamenjal v skupini Marka Breclja na vokalu, ko je ta šel v JLA, ma ta furba se je vrnil po štirinajstih dneh:) Feo je sodeloval tudi s Hišnim bendom, pa z Marjanovim čudnim zajcem, pa z Feo & Smiths, tu si je skuril glas… ker ni znal pet in se je drl na vso moč.

Botzu so tisti, ki so pred Menzo pili samo pivo poturili napačno informacijo, saj je mislil, da Feo s Salamandro dan prej ni nastopil zaradi bolezni. Ta dogodek smo na portalu Posočje.net že obširno in hudomušno obdelali. Feo pravi, če bi imel tak bend, ko je bil star 25 let, to bi pa blo! Takrat je imel glas še čitav!

Feo je izdal devet peniških zbirk suma sumarum (s katalogom in prozno zbirko vred).

Feo je bil videc, čeprav to zanika. Nekoč je dal Gojmirju Gojcu Lešnku (Srp) tekst Maturatski izlet (vlak drvi, kje so vsi učitelji… strojevodja spi… glave, glave…), ki govori o nesreči maturanov. Naslednje leto se je ta nesreča res zgodila. Feo se je usral, da ni kaj narobe z njim. Kažin!!!

Če štejemo filme v katerih je Feo igral, samo lani v šestih, lahko pridemo do številke dvajset.

Na Boom festivalu v hali Tivoli je Feo nastopil s skupino Sedem svetlobnih let (predhodniki Buldožerjev), a ni imel sreče, ker mu je Jernej Jung (ta je kasneje gladovno štrajkal proti Kučanu, prej pa je pel v skupini Jugoslavija!!!!) izključil mikrofon. Ni mislil Feota zajebat, ampak Bora Gostišo (Mladi levi, Bele vrane), tako da je Feo ogrlice igral na suho. Collateral Damage!!!

Feo se je v Ljubljani dobro počutil, ko pa je prišel iz vojske se je odločil, da bo ostal v domačem kraju in teroriziral svojo kmetijo. Feo živi na tolminskem, v Sužidu pri Kobaridu, od kjer se lepo vidi eno najlepših gora (2245m) v Julijcih in Dolomitih. Botz je dodal, da tistim, ki so bili tam med letoma 1915 in 1917 ni bila najbolj luštna. Feo je pripomnil, da jo tisti še po smrti pomnijo.

Feo zna vse preveč. Cento mestieri, mille misseri!(sto poklicev, tisočkrat revščina). Bil je krovec, malovar, trtar, štihar vrtov, prodajalec srečk v trafiki, nočni…

Burja, vihar, stampedo, monsun, tajfun, tornado… Čatež!!! (Od Litije do Čateža)

Po poslušanju intervjuja sem odjuril trideset na uro v Rožno dolino, kjer sta me čakala Feo in Nikola Rutar, ki je šel naročiti v študentsko menzo kmečko pico, naprej! Ko smo jo v treh pojedli, smo se odpravili proti Tolminu. Ustavili smo se še pri Viljemu Zakrajšku Kramarju Raholinu Zakiju, kjer je Feo kot pravi domačin častil rundo. Zategnili smo ga še do Sužida, najbolj neurejene vasice v Kobariški republiki in zgodba se tu konča.

Tisti, ki bo pravilno preštel, kolikokrat sem omenil Volaričev nadimek, bo za nagrado dobil knjigo (Desperado Tonic Water). Edino knjigo, ki so jo kakor pravi legenda ukradli iz tolminske knjižnice, seveda ko jo najdemo!:)

Ajd žibeli!!!

foto: Komar Marko Brecelj

Razjasnimo!
Ne obstaja Salamandra Salamandra & Ivan Volarič Feo, ampak samo
Salamandra Salamandra (lat. močerad), ker je Feo njihov enakopravni
član. Na odru Menze so se zbrali Feo, brata Kutin, Matej Magajne, Neža
Naglič, Dejan Lapanja in Sabina Magajne. Vsi skupaj so igrali na več
kot sto zanimivih in inovativnih inštrumentov. Le rekonvalescent Feo na
svojega matičnega ni smel, ker ima zdravniško prepoved petja. Pred
časom je prestal operacijo na glasilkah. Zato je prebral le par pesmi,
igral na že omenjene inštrumente, črtal po polah papirja in se izražal
z neverbalno komunikacijo. Ostali člani so njegov glas nadomestili
tako, da so sami zapeli in izgovorili besedo ali dve. Brata dvojčka
Samo in Jani Kutin, glasbena samouka, sta dozorela in obvladata
inštrumente, ki jih sama osmislita in izdelujeta. Matej Magajne, nekoč
zaprisežen solist, se je prelevil v čudovitega jazzovskega kitarista,
ki ne izstopa, ko ni potrebe. Neža Naglič je bila solidna, kot vedno.
Sabina Magajne, glasbeni biser, s svojim rogom daje skupini potrebno
melodijo, ki poslušalca vrne v nostalgično doživetje. Bobnar Lapajne je
na momente tolkel trans ritme v stilu skupine Him. Je divji, zna biti
pa tudi miren in krotek.

Salmandra Salamandra so taksisti (eden prav zares), ki te odvedejo na
pot, kamor si zaželiš, le za tri evre, lahko te dostavijo nazaj, lahko
pa tudi ne! Totalni trans!!!

Med pavzo se mi je uspelo prebiti do Volariča. Z njim sem naredil
kratek intervju. Pravi, da si je z nepravilnim petjem ‘zjebal’ glas. To
bo popravil in se šel v Tolmin učiti pravilnega petja. V sebi je
začutil klic Siddharte. Srednja pot! Med koncertom je popil slabi dve
pivi in ne skače več v skrajnosti, od popolne abstinence do pijanskega
delirija, kot je to počel v preteklosti. Feo je star, ampak je tudi
mlad, hočem reči, da ni toliko star, da ne bi mogel biti mlad!!!

Fotoreportaža:

fotografija št. 1 – Feo objema nosilni steber v Menzi. Zanimivo bo videti, kaj se bo s stebrom zgodilo čez devet mesecev:)

fotografija št. 2 – Sabina Magajne izliva slino iz ustnika roga

fotografija št. 3 – Feo, kot Francesco Cusa na Sajetinih delavnicah, z
dirigentsko paličico, dirigira celotni zasedbi. Umirja in spušča
tempo…

fotografija št. 4 – Samo Kutin meče plehnate škatle Feotu, eno zabriše naravnost med publiko

fotografija št. 5 – Feo lovi škatle, še vedno je v formi za lovljenje,
nato pa tolče po škatlah. Salamandra Salamndro lahko poimenujemo tudi
‘brass band’

fotografija št. 6 – Sabina Magajne bemti na Samota, ki je s plehnato
škatlo zadel njen rog. Naj omenim, da je trobilo vredno več, kot vsi
stoti inštrumenti skupaj. Sabina s tem rogom igra v Slovenski
filharmoniji

fotografija št. 7 – Virtuoz Matej Magajne sedi in igra kitaro, zadaj
sta Neža na klaviaturah in Dejan, ki ravno špona na batrerijo bobnov.
Križarja vsak na svoji strani odra čepita in zvončkljata in rožljata,
pa tudi pihata in brenkata

fotografija št. 8 – Feo črta na papair in napiše I FEEL LOVE. NEMA in FRANC UTAPLJA KRAVO

fotografija št. 9 – Na koncu so se na odru glasbeniki priklonil
številni publiki. Menza je bila polna. Na sliki se ne vidi bobnarja
Dejana Lapnjo, ker ga zakriva nosilni steber

fotografija št. 10 – Skupina ureže na posebno željo še eno, toda tokrat
brez Sabine, ki spremlja glasbeno improvizacijo pod odrom

fotografija št. 11 – Feo, ta poslednji slehernik, črta zadnjo polo
papirja (bliža se konec koncerta). Načrta nekaj v smislu pobratenja
države Izbeglistan in mestne občine New York City

fotografija št . 12 (po koncertu) Stric Matej se pogovarja z nečakinjo Sabino Magajne v že izpraznjeni Menzi pri koritu

Preden sem se odpravil na Meto sem na Facebooku napisal: Nocoj bom
jedel zunaj. V Menzi si bom privoščil paniranega Močerada in pečenega
Vola!

Moram priznati, da je bila večerja okusna in sem se dodobra najedel.

Salamandra Salamandra bodo nastopili 9. maja na praznovanju
štiridesetletnice obstoja Radia Študent, kot posebni gostje, verjetno
spet na Metelkovi. Ajd žibeli!!!

KRATKA ZGODOVINA SKUPINE POMARANČA

Pomaranča je ena najstarejših heavy metal zasedb pri nas. Začetki skupine segajo v daljno 1980 leto. Nase so opozorili s škandalom na 1. Novem Rocku, ko so v ljubljanskih Križankah obesili in zažgali lutko ideologa punk gibanja pri nas Igorja Vidmarja Darkota. Pri punkerski publiki je to dejanje povzročilo neizmerno zgražanje.

Zelo kmalu po tem so že igrali v beograjskem Pionirju in v Domu sportova v Zagrebu. Nastopili so skupaj z eminentnimi skupinami: Motorhead, Uriah Heep in Atomic Rooster. Na koncertih so poleg metalske kostumografije (kovice velikanke) uporabljali tudi pirotehnična sredstva. Izdali so dve plošči Peklenska Pomaranča in Madbringer.

Leta 1984 so na turneji obiskali tudi dvorano Zatolmin. Prvi pevec skupine Zlatko Magdalenić je prišel na oder s sekiro. Kri je špricala pod odrom. Nepristašem heavy metal scene so se zdeli smešni. Podobno, kot smo se mi smejali Auschwitzu (tolminska doom zasedba), ko je njihov frontmen skakal (Stage Diving) na ploščice zatolminske dvorane.

Naslednje leto je prišlo do velikih sprememb v zasedbi. Pevec je postal sarajevčan Šefik Kardumović – Šeki, ki je pel v srbohrvaščini in angleščini. Tretja plošča Orange III je njihov najslabši izdelek. Zame najboljši, saj so bobnarja nadomestili kar z ritem mašino. Najeli so saxofonista, back vokale pa je pela Nada Žgur.

V osemdesetih velja omeniti še, da so s ‘Soldatom’ pripomogli k doprinosu slovenske pomladi. Zbrali so se na protestu zaradi zaprtja Janše, Borštnarja, Tasića in Zavrla (protest zaradi aretacije te četverice in procesa proti njim). 1990 pa so nastopili kot predskupina znamenitega Alice Cooperja v Zagrebu.

V devedesetih se jim je pridružil tretji pevec Boris Krmac (slovenski Brian Johnson – AC/DC). V tej postavi so izdali svoj četrti album Takoj se dava dol. 96- tega so s tolminsko skupino Reveal nastopili v dvorani na Slapu ob Idrijci.

KONCERT V MINKU

Koncert je na začetku veliko obetal, saj so v uvodu spuščali “odbito muziko”. Kitarist Miloje Popović je z roko vabil oboževalce, naj se jim pridružijo pred odrom. Ko je pevec odprl usta, je bil polom na obzorju. Kasneje sem izvedel, da je pel bolan. So se našli nekateri v publiki in stavili, da mu kljub trudu ne bo uspelo pripeljati koncert do konca. Na trenutke je zvenel kot kak Vlado Kalember. “Fani” so to začutili in občinstvo je prepevalo refrene namesto njega. Tudi ostali člani skupine niso briljirali in so velikokrat igrali neusklajeno. Kar je logično, če skupina ne nastopa in nima vaj. Pa tudi na koncert so prišli pozno in so začeli igrati brez tonske vaje. Oboževalci so bili osupli!

Meni pa so se “starčki” začeli smiliti. Potem pa sem ugotovil, da skupina igra blues. Lahko bi ga poimenovali free blues, zaradi kaotičnosti glasbe, ki so jo izvajali. Zgodnji heavy metal je izšel iz bluesa. Tudi, če je imel Mijo lesene prste, je bilo moč čutiti, da še vedno zna igrati kitaro. Ozvočevalec je med pavzami komadov spuščal tisto “odbito muziko”. Pavze so trajale dolgo, tudi do tri minute. Mijo pa je bil s hrbtom obrnjen proti publiki, kakor Miles Davis v najbolj drogeraškem obdobju.”Folk” je nemo opazoval dogajanje in po koncertu na hitro pobral šila in kopita. Skupina je odigrala hite: Šminka, Takoj se dava dol, Moli, Soldat, Doroteja, Uniformiranci, Mora…

Na koncu koncev je skupina izpadla prav simpatično.

PREDSTAVITEV VSEH PEVCEV SKUPINE

(Kdo je “najboljši”, se odločite sami!)

Zlatko Magdalenić: ŠMINKA

Šefik Kardumović – Šeki: ROSA

Boris Krmac: TAKOJ SE DAVA DOL

“BOG DEJ ZDRAVJA, PA BO TUD DNARJA!!!”

Nedaj da ti igru kvarim
samo mirno kocke slaži-zamak svoj.
Ostaje ti malo dana
bez nevolje i bez laži,sine moj.
Ja sam znao gdje je sreća
kojim putem treba ići
al’ ni danas neznam prići njoj.
Samo spavaj,snijeg je vani
ovo staro srce brani tvoj san.
Kad bi znao što je tamo
nebi žurio da primiš dio svoj
al’ ne vrijedi što mi znamo                               
sve je bolje sam sto ćinis,sine moj.
Ti bez straha uvjek podji
kamo god te život šalje,sine moj
i ne misli nikad na me
znam da ljubav ide dalje,sine moj.
Sto da prićam da te ućim
biće bolje da te ljubim
mnogo više trebaće ti to.
Samo spavaj,snijeg je vani
ovo staro srce brani tvoj san.
Sam čes znati ćemu služi tvoje srce
nježnost,znanje,zanos tvoj.
Sve će pasti pred tim zidom
i imaćeš uvjek manje,sine moj.
Sine moj,sine moj.
Sam čes znati čemu služi tvoje srce….

link na pesem Sine moj  – Arsen Dedić

Potem je to dekle odločilo se, da preseli v Slovenijo in je postala od Kitaja žena. Vse lepo in prav samo zdej ni nikogar, da bi nam pošiljal to prekrasno začimbo. Bil sem nervozen, začel sem se tresti. Ostalo mi je le, da krenem od kitajske do kitajske restavracije in prosim za ze-ran. A kaj ko je to zahodnoazijska začinka in je ni v naših kineskih restoranih.

Ponoči sanjam rastlino, ki ima semena podobne kumini, meljem jo in si jo posipavam v juhu, jogurt, lamb, bravino, sadje i zelenjavu… povsod. Zbudim se potan, z jezikom tlesknem ob nebo i čakam, da brbončice začutijo odrešitev. Ne morem si pomagat, obožujem ze-ran, kojeg nema više! 

Šel sem do sinologov, da povprašam, če gre kak popotnik v daljno Kino. Pravijo, da za novu godinu, ma ne našu, ni srbsku, več - Kitajsko. Prepozno bo, ne bom zdržal.

Če ima kdo doma ščepec ze-rana, naj z njim začini delicije namesto mene. Odmah će mi biti lakše!

To je citat iz pesmi Arsena Dedića:

MOJE IGRE SU TEŠKE, NE ZNAM LJUBAV DA DAM,

VOLIM STVARI DALEKE I TRAŽIM JIH SAM.

Ker je sv. Martin iz Torusa že zdavnaj godoval, nas čaka še Veseli december, ki ga tisti, ki na ta račun služijo, pomikajo globoko v november.

Spisati to ’skropocalo’ sem se odločil, ker sem na internetni strani Radia Odmev v rubriki Črna kronika prebral tole:

“Policijo je poklicala domačinka iz Dolenje Trebuše in povedala, da jo je udaril vinjen mož. Na kraju dogodka so možje postave ugotovili, da sta ga kar oba popila preveč. No, tudi tista ženina pripoved o moževem udarcu ni povesem tako enostranska. Žena je menda želela poklicati prijatelja, kar je moža močno razburilo. Močno jo je prijel za roko, da bi ji to namero preprečil, a ga je gospa s kozarcem treščila po glavi. Ves čas prerivanja sta se še močno prepirala in žalila drug drugega. Policisti so jima za to napisali plačilna naloga.”

Tisti, ki mislijo, da se pijančuje samo v ruralnih predelih našega lepega Posočja, se zelo motijo. Po tolminskih gostilnah, kjer kdaj zaidem, so okoli šanka večinoma pijanci ali pretendenti, da to postanejo. Ker me je zanimalo, zakaj se ga toliko ‘ulivajo’ sem dobil po večini nek splošen odgovor: “Sej ni nobene ‘bejbe’, ki ti pa presotane pole druzga kkr, da se ga napiješ.” Pa sem še punce vprašal, kako to, da ni nobene na spregled? Odgovor je bil: “Ja, ki bomo pa delale zune, če so pa vne sami pijanci.” Počutil sem se kot Antoine de Saint-Exuperyev Mali princ, ki je na nekem planetu obiskal pijanca. Ta obisk je bil zelo kratek, toda Malega princa je navdal z veliko žalostjo.

“Kaj počneš tu?” je rekel pijancu, ki je molče sedel pred vrsto praznih in polnih stekljenic.
“Pijem,” je odgovoril pijanec in se klavrno držal.
“Zakaj piješ” ga je vprašal Mali princ.
“Da bi pozabil,” je odvrnil pijanec.
“Kaj pozabil?” je poizvedoval Mali princ, ki se mu je možak zasmili.
“Pozabil, da me je sram,” je priznal pijanec in sklonil glavo.
“Česa sram?” je zanimalo Malega princa, ki bi mu rad pomagal.
“Ker pijem!” je odgovoril pijanec in ni več črhnil besede.
In Mali princ je osuplo odšel.

Organizatorji koncertov v MMC MinKu imajo velike probleme, ker se ‘folk’ ne udeležuje prireditev ob napovedani uri. Rajši ga pijejo po okoliških gostilnah, škoda jim je prispevati za vstopnino, ki je simbolična (2-3 evre, kar znese manj kot dve pivi v gostilni), nimajo pa nobenega pomisleka, ko zapravijo za galone alkohola. Ko se gostilne zaprejo, prihrumijo v Center MinK že vsi ‘obeljeni’, nakar sprašujejo kdaj bo konec pavze. Ko izvedo, da je koncerta že zdavnaj konec, se spustijo tako nizko, da stopijo do predstavnikov skupine in jih prosijo in moledujejo naj zaigrajo še kakšen ‘komad’. Ja tudi take se dogajajo!

Vsekakor pa so hujši tisti alkoholiki, ki svojo odvisnost skrivajo in pijejo sami doma za štirimi stenami.

Upam, da bo moje besedilo doseglo namen in bo vsaj komu dalo misliti, da se ne bo uresničila tminska ponarodela krilatica: ‘Vidimo se na brušenju’.

Ja, to je sinonim za idejo. Gospod Umnik je vedno imel žarnico nad glavo, katera je nakazovala, da ima “hudo” idejo.

Po trgovinah z elektro materialom opažam, da gredo energetsko varčne žarnice v prodajo. To me resnično osrečuje. Vsaka nova varčna žarnica prihrani 70 kilovatnih ur elektrike letno. Če vsako gospodinjstvo kupi eno tako žarnico je to 70 miljonov kilovatnih ur prihranjene elektrike.

Če bi pa zamenjali vse žarnice v Srbiji, bi lahko zaprli termoelektrarno Obrenovac! Zraven bi dobili še čist zrak.

Kako ljudi stimulirat, da začnejo kupovati varčne žarnice?

Imam idejo. Prižgala se je žarnica!

Tisti, ki ste dojeli, da te žarnice ne prihranjo samo energije, ampak tudi prihranijo denar, jih kot darilo podarite prijateljem.

Povprečna cena ene žarnice je cena ene buteljke kakovostnega vina.

Bodite več kot koristni. Zavijte žarnico v okrasni papir in jo podarite kot darilo. To bo pravšnje darilo, ni bojazni. Naredite nekaj koristnega za ekologijo, pa tudi za hišni budžet vaših prijateljev, da ne govorim, da boste zmanjšali alkoholizem, ki se je roko na srce dodobra zasidral v ambientu tranzicije.

Na zabavi pri prijateljih boste privabili pozornost tudi drugih gostov, zanimivi boste, imeli boste temo za pogovor, spretno se boste izmaknili nehvaležni temi pogovora o politiki.

Če mislite, da darilo ni dosti vredno, kupite komplet za celotno stanovanje. Petnajst žarnic, ki jih rabimo za osvetlitev stanovanja stane 70 evrov, kar je dostojna vrednost poročnega darila.

Pomislite, mladoporočenci imajo “puhn kufr” toasterjev, sokovnikov, tehnic, mikserjev, žarov in vseh ostalih “glupih” aparatov, ki se niti iz embalaže ne spravijo, ali pa se podarjujejo v nedogled. Sigurni boste, da se bo vaše darilo uporabljalo dnevno.

V desetih let boste mladoporočencema prihranili križarjenje po Mediteranu. Se vam zdi malo?

Kamorkoli grem na obisk, za darilo vzamem varčno žarnico. Grem do te mere, da gostitelju ne dopustim, da jo pritrdi kasneje ali bognedaj jutri. Prisilim ga, da darilo preizkusi takoj.

Podarjujte varčne žarnice. V Angliji in v Avstraliji so ta problem rešili tako, da so “edisonove žarnice” enostavno prepovedali. Ni jih več v prosti prodaji.

Ker ima naš parlament “pametnejše” delo, kot je sprejemanje take vrste zakonov, naredite nekaj tudi sami. Narod, ki se pretirano zanaša na svojo oblast, ponavadi ne prileze daleč. Človek mora prvo narediti nekaj sam, da bi se kaj premaknilo še v družbi.

P.S. Ta tekst lahko uporabijo tudi ostali časopisi, ker gre za splošen interes.

tekst: Rambo Amadeus, www.politika.rs
prosti prevod: Janez Koprivnjak

Halid Invalid Hari – Antonije Pušić

“Američani pravijo, da bodo dobili prvega črnega predsednika do konca tega TISOČLETJA, ženska bo pa precenica šele nekje na koncu naslednjega.TISOČLETJA”.