Sotočje, Sajeta 05, foto: Damjana Demi Teodorović

Vedno sem se spraševal, kdaj se bo našel kakšen Hrvat, ki ne bo podlegel skupinski mentaliteti in ne bo držal desne dlani na srcu, ko bo igrala hrvaška himna (Ljepa naša). Podobno, kot francoski nogometaš Christian Karembeu, ki nikoli ni pel francoske himne (Marseljeza).

Nocoj se je našel en tak Hrvat na prijateljski nogometni tekmi med Romunijo in Hrvaško, ki ni podlegel tuđmanizaciji. Pohvalno. To me je presenetilo bolj kot to, da so Belgijci slovenski nogometni reprezentanci zaigrali slovaško himno.

Nedaj da ti igru kvarim
samo mirno kocke slaži-zamak svoj.
Ostaje ti malo dana
bez nevolje i bez laži,sine moj.
Ja sam znao gdje je sreća
kojim putem treba ići
al’ ni danas neznam prići njoj.
Samo spavaj,snijeg je vani
ovo staro srce brani tvoj san.
Kad bi znao što je tamo
nebi žurio da primiš dio svoj
al’ ne vrijedi što mi znamo                               
sve je bolje sam sto ćinis,sine moj.
Ti bez straha uvjek podji
kamo god te život šalje,sine moj
i ne misli nikad na me
znam da ljubav ide dalje,sine moj.
Sto da prićam da te ućim
biće bolje da te ljubim
mnogo više trebaće ti to.
Samo spavaj,snijeg je vani
ovo staro srce brani tvoj san.
Sam čes znati ćemu služi tvoje srce
nježnost,znanje,zanos tvoj.
Sve će pasti pred tim zidom
i imaćeš uvjek manje,sine moj.
Sine moj,sine moj.
Sam čes znati čemu služi tvoje srce….

link na pesem Sine moj  – Arsen Dedić

Na današnji dan je leta 1987 umrl Gregor Strniša.

Strniševa mati je bila sodna uradnica, oče pa književnik v svobodnem poklicu. Pesništvo je Strniša torej imel že v krvi, saj je bil njegov oče Gustav Strniša (1887 – 1970) pesnik in pisatelj za mladino. Od leta 1937 do 1941 je v Ljubljani obiskoval osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji od leta 1941. Njegov študij je bil prekinjen maja 1949, ko je bil aretiran in kasneje avgusta na sodnem procesu obsojen zaradi suma pomoči pobeglim političnim emigrantom. Obsojen je bil na štiri leta prisilnega dela. Iz zapora je bil pogojno izpuščen junija leta 1951. Po maturi leta 1952 se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1961 diplomiral iz angleščine in nemščine in prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Med študijem je obiskoval tudi predavanja iz akadologije (osnove sumerskega in asirsko-babilonskega jezika) in hebrejščine. Leta 1957 se je vključil v delo uredniškega odbora Revije 57 in bil eden izmed njenih ustanoviteljev. Po končanem študiju se ni zaposlil ampak je bil vse do smrti poklicni književnik. Leta 1963 je spoznal Svetlano Makarovič, ki je nastopala v prvih uprizoritvah njegovih poetičnih dram.

Skoraj dvajset let je pisal besedila za zabavno glasbo in leta 1962 prejel nagrado za najboljše besedilo na 1. festivalu slovenske popevke na Bledu za besedilo pesmi »Zemlja pleše«, katere glasbo je napisal Mojmir Sepe. Z denarjem, ki ga je zbral od avtorskih honorarjev, je leta 1963 odkupil lastno zaplenjeno hišo v Rožni dolini. Leta 1985 se je kot kandidat za Fulbrightovo štipendijo pripravljal na odhod v ZDA, vendar do odhoda ni nikoli prišlo, ker beograjska administracija v Washington nikoli ni poslala njegovih dokumentov. Tega Strniša ni nikoli izvedel. Leta 1967 je prejel prvo večje priznanje, ko se je uvrstil v antologijo Slovenska lirika (1945-1965).

Za svoje delo je prejel Nagrado mesta Ljubljane, Župančičevo nagrado, Nagrado Sterijinega pozorja in druge. Leta 1986 je za življenjsko delo prejel Prešernovo nagrado. Umrl je 23. januarja 1987 v Ljubljani, v mestu katerega je le redko zapustil.

Gregor Strniša je bil zagotovo eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov, dramatikov in tudi pomemben pisec mladinske književnosti. Pesmi je začel ne le pisati pač pa tudi objavljati svoje pesmi že zelo kmalu, in to s svojim 12 letom v mladinskem mesečniku Naš rod. Kot bolj odrasel pesnik se je ponovno pojavil 1954 leta, in je vse do 60-ih pesmi objavljal pesmi v različnih revijah zlasti v reviji Beseda.

Čas, v katerem je ustvarjal

Gregor Strniša je bil v svojem, ustvarjanju najbolj aktiven v letih od 1950 do 1960. V letu 1953 je mlajši rod naredil močan premik v intimizem. Najprej so pesniki Ciril Zlobec, Janez Menart, Tone Pavček in Kajetan Kovič izdali pesniško zbirko Pesmi štirih, konec 50. let pa so nastopili pesniki, ki so sicer že modernisti, in sicer Dane Zajc, Veno Taufer in Gregor Strniša. Snov intimizma postane človekov notranji svet, usmeri pa se k malemu mestnemu človeku. Ta skupina pesnikov je ustvarjala pod vplivom modernizma in eksistencializma, slogovno pa so še uporabljali ekspresionistične in nadrealistične prvine. Teme in motivi so absurd, odtujenost, razčlovečenje, iskanje smisla, smrt. Izražajo besen odpor in obup ter želijo osmisliti svoje občutenje groze. Gre za vojno poezijo, ki je nastajala kot posledica vojnih travm, kot odraz povojnega dogajanja, kot reakcija na porabniško družbo in njene konflikte s kulturo. Uporabljajo nov pesniški jezik, ki je pogosto neestetski, nelogičen in nerazumljiv. Zavračajo skladenjska in pravopisna pravila, trgajo stavke in osvobodijo verz.

Značilnosti del

Njegove pesmi so oblikovno stroge, ponavadi trivrstične in štirivrstične kitice, namesto rime pa je uporabljal asonanco, ki je dajala njegovim pesmim specifičen zven. Teme njegovih del so bivanjske, ukvarja se z obsedenostjo, trpljenjem, smrtjo, življenjem na robu propada, blaznostjo. V vseh delih je prisotna metafizika vesoljstva, ki se postavlja nasproti antropocentrizmu. Sam pravi da človek ni središče sveta, da je le celota v malem in del vesoljstva (Mozaiki 1959). Človekov svet na zemlji je le eden od svetov ki se človeku razodevajo, obstaja pa jih še veliko več. Skrajno stopnjo v kozmičnem območju delovanja pa predstavlja zbirka Oko (1974). V svojih delih se pogosto opira na antične mite, srednjeveške zgodbe in pravljične like. Zaradi simbolov, z rabo katerih zavije like v tančico kozmične zavesti, ga uvrščamo v strujo postsimbolistov.

Pomemben je bil tudi pri razvoju slovenske popevke. K temu pisanju ga je pripravil sošolec, eden najboljših slovenskih skladateljev Jure Robežnik, s katerim sta naredila kar nekaj popevk.

Marijanca Vojnovič pripoveduje: “Dvignil je slovensko popevko na raven, ki je dandanašnja glasba ne dosega. Ne samo kot pesnik in dramatik, tudi s popevkami je veliko prispeval k splošni kulturi naroda.”

Uspešne so bile tudi pesmi: Bele ladje, Ne prižigaj luči v temi, Na Zmajskem mostu, Spominčica, Na Ljubljanskem gradu, Vagabund, Lonec brez medu, Leti, leti lastovka, Utrinek in Na vrhu nebotičnika (Mala terasa), … Uspešne so bile tudi vse ostale pesmi, saj je napisal okoli štiristo besedil za popevke, šansone in narodnozabavne skladbe. Bil je velik pesnik, ki je Sloveniji prinesel veliko novega. Brez njega bi bila popevka na nižji stopnji. Zapustil nam je veliko uspešnih del in postavil temelje novejše slovenske glasbe; nedvomno veliko kulturno dediščino. Pisal je tudi pesmi z močno duhovno vsebino, kot je naslednja:

Bogovi

V temnih nočeh prihajajo bogovi.

Hodijo med hišami,
kot visoki črni stolpi,
s plapolajočimi očmi.

Tipajo po strehah s trdimi rokami,
govorijo v jeziku ljudi,
ki so na zemlji živeli pred nami
in so umrli in odšli.

Zjutraj je včasih pred vrati skala
in porušen ob poti kamniti zid
in na njivi sled težkega stopala
in na nebu odsvit neviht.

vir: sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Strniša

Toda to ni vic, je anekdota, sicer absurdna, toda resnična!

Neko jutro je policaj ustavil kolega, ki s kamionom razvaža kruh in ga prosil, če lahko še njemu naslednje jutro prinese na dom štruco kruha.

Kolega se je sprva obotavljal. Ker je s policaji dobro imeti “dober” odnos je privolil.

Naslednje jutro je pozvonil na domofon dotičnega policista, a ta se je začel izgovarjati, da trenutno nima časa, da bi prišel po kruh. Prosil je šoferja, naj mu ga vrže kar v poštni nabiralnik. Kolega je pogledal nabiralnik in pomislil, da se policaj šali, saj notri ne gre niti debelejša kuverta, kaj šele štruca kruha. Zmedeno je odgovoril policaju, da kruh ne bo mogel stlačiti v nabiralnik. “Nič, potem ga pusti pa kar na nabiralniku” je dejal bivši miličnik.

foto: Mitja Podreka

Navleku sem se na ze-ran. V bistvu mi ga je Kitaj predstavu. Mic po mic in sem ga začel kladat na vsako jed. Kitaj je imel punco v Šanghaju, ki  mu je pošiljala pakete ze-rana in mi smo ga veselo konzumirali, ne da bi se zevedali posledic.

Potem je to dekle odločilo se, da preseli v Slovenijo in je postala od Kitaja žena. Vse lepo in prav samo zdej ni nikogar, da bi nam pošiljal to prekrasno začimbo. Bil sem nervozen, začel sem se tresti. Ostalo mi je le, da krenem od kitajske do kitajske restavracije in prosim za ze-ran. A kaj ko je to zahodnoazijska začinka in je ni v naših kineskih restoranih.

Ponoči sanjam rastlino, ki ima semena podobne kumini, meljem jo in si jo posipavam v juhu, jogurt, lamb, bravino, sadje i zelenjavu… povsod. Zbudim se potan, z jezikom tlesknem ob nebo i čakam, da brbončice začutijo odrešitev. Ne morem si pomagat, obožujem ze-ran, kojeg nema više! 

Šel sem do sinologov, da povprašam, če gre kak popotnik v daljno Kino. Pravijo, da za novu godinu, ma ne našu, ni srbsku, več - Kitajsko. Prepozno bo, ne bom zdržal.

Če ima kdo doma ščepec ze-rana, naj z njim začini delicije namesto mene. Odmah će mi biti lakše!

Džamijo so zgradili bošnjaški pripadniki Avstro-ogrske kopenske vojske, ki so bili poslani na soško fronto. Zaradi verskih potreb so, z dovoljenjem oblasti, novembra 1916 zgradili manjšo džamijo, ki je imela kupolsko streho in manjši štirikotni minaret. Večina zgradbe je bila iz klesanega kamna, medtem ko je bilo predverje iz izrezljanega lesa. Objekt je obdajal kamniti zid in železna ograja s portalom.

V bližini džamije je bila zasnovano vojaško pokopališče Log pod Mangartom, kjer so pokopavali padle avstro-ogrske vojake vseh veroizpovedi.

S koncem prve svetovne vojne so Bošnjaki zapustili Slovenijo in džamija je začela propadati. Italija, ki je to področje zasedla, je nato propadajoče poslopje porušila.

Kakor piše Ahmed Pašić na spletni strani Bosnjaci.net, obstaja le 6 fotografij, ki upodabljajo džamijo in jih je on iskal po domovih domačinov.

vir: wikipedia

Zveza tolminskih mladinskih društev vabi na predpremiero kratkega igranega filma Mothmilk v soboto 13. 12. ob 20h.

Kratki igrani film Mothmilk je nastal v okviru Poletne filmske šole in Frontnega učnega kampa v Tolminu. Film bo spremljala predstavitev Luksuz produkcije iz Krškega in projekcija redkeje videnih filmov iz produkcije ZTMD.

Ja ću tebe, a ti druge ljubi, jer tebi dadoh sve to što sam bio, koliko puta čovjek tako gubi, kad ljubi onu koju ne bi smio.

Ti ljubi druge, ja ću tvoju sjenu, da muž te vara to su moje želje, ti ljubi njega a on drugu ženu, da i ti uđeš u taj mlin što melje.

Ja ću tebe, a ti druge ljubi, o drugoj neka tvoj ljubljeni snije, učini sve da i on nju izgubi i vrtjet će se zemlja kao i prije.

<!–more–>