… s to pesmijo je skupina Zabranjeno pušenje odgovorila na nepremišljenost Boba Geldofa (Band Aid), ki je napisal evropocentrično pesem “Do They Know It’s Christmas?”. Kako naj vedo, da je Božič, če je polovica Afrike muslimanske veroizpovedi!

Teči, teči, teči.
Z žametnimi stopinjami.
S prožnimi divjimi nogami.
Teči tiho kot neslišni sivi duh,
Teči po kletki,
Po gnilem listju.

Teči naprej.
Teči nazaj.
Z odprtim gobcem.
Z rdečim jezikom.
Teči kot siva senca,
Siva tiha senca sovraštva,
Siva senca prezira
v kletki.

Teči. Teči. Teči
Tuliti, tuliti
Divje in sovražno.

Kje so svobodne volčje tolpe,
Kje je krdelo sivih duhov,
Ki plava v mleku mesečine
Kot jadrna vražja čreda.
Kje so mehki ovčji vratovi.
O goltati sladko ovčjo kri.
O tuliti. Tuliti.

Zakaj si zatulil, volk,
Kot da bi zatulila zemlja,
Ki jo pritiska gora skal?

Zakaj si zatulil, volk.
Zakaj si zatulil,
Kot da bi imel zadrte v goltanec
Dolge črne trne?

Dane Zajc

Iz Slovenske Istre se je v idilično vasico Stržišče v Baški grapi odpravil na izlet par srednjih let.

V Stržišču živijo potomci Tirolcev, ki so jih v srednjem veku z višinsko kolonizacijo naselili v Baško grapo. Vse kar jim je ostalo od nemških korenin je to, da ne znajo izgovarjati sičnikov in šumnikov.

Ker je par “ogladnel” se je odpravil v vaško gostilno (vedno je slovela po najbolj poceni pivu v celi bivši Tolminski občini, ki je bila po površini drugi največji v rajnki jugoslaviji).

Vprašala sta, kaj nudijo za jest. Prijazna natakarica je rekla:”imamo cips in ribce, cecete“. Nista vedela kaj so ribce cecete, a vseeno sta naročila ribe, ker se jima je zdel čips premalo za obed.

Par se je veselil ribje specialitete in komaj čakal, da jim natakarica servira ribce cecete.

Neprijetno sta bila presenečena, ko sta videla, kaj jima je natakarica prinesla.

… jim vedno podam isti odgovor.

To je citat iz pesmi Arsena Dedića:

MOJE IGRE SU TEŠKE, NE ZNAM LJUBAV DA DAM,

VOLIM STVARI DALEKE I TRAŽIM JIH SAM.

24sata.hr

…Slovinjak Punk je ena redkih pesmi kultne skupine Buldožer, ki je spisana v slovenščini.

Ker je sv. Martin iz Torusa že zdavnaj godoval, nas čaka še Veseli december, ki ga tisti, ki na ta račun služijo, pomikajo globoko v november.

Spisati to ‘skropocalo’ sem se odločil, ker sem na internetni strani Radia Odmev v rubriki Črna kronika prebral tole:

“Policijo je poklicala domačinka iz Dolenje Trebuše in povedala, da jo je udaril vinjen mož. Na kraju dogodka so možje postave ugotovili, da sta ga kar oba popila preveč. No, tudi tista ženina pripoved o moževem udarcu ni povesem tako enostranska. Žena je menda želela poklicati prijatelja, kar je moža močno razburilo. Močno jo je prijel za roko, da bi ji to namero preprečil, a ga je gospa s kozarcem treščila po glavi. Ves čas prerivanja sta se še močno prepirala in žalila drug drugega. Policisti so jima za to napisali plačilna naloga.”

Tisti, ki mislijo, da se pijančuje samo v ruralnih predelih našega lepega Posočja, se zelo motijo. Po tolminskih gostilnah, kjer kdaj zaidem, so okoli šanka večinoma pijanci ali pretendenti, da to postanejo. Ker me je zanimalo, zakaj se ga toliko ‘ulivajo’ sem dobil po večini nek splošen odgovor: “Sej ni nobene ‘bejbe’, ki ti pa presotane pole druzga kkr, da se ga napiješ.” Pa sem še punce vprašal, kako to, da ni nobene na spregled? Odgovor je bil: “Ja, ki bomo pa delale zune, če so pa vne sami pijanci.” Počutil sem se kot Antoine de Saint-Exuperyev Mali princ, ki je na nekem planetu obiskal pijanca. Ta obisk je bil zelo kratek, toda Malega princa je navdal z veliko žalostjo.

“Kaj počneš tu?” je rekel pijancu, ki je molče sedel pred vrsto praznih in polnih stekljenic.
“Pijem,” je odgovoril pijanec in se klavrno držal.
“Zakaj piješ” ga je vprašal Mali princ.
“Da bi pozabil,” je odvrnil pijanec.
“Kaj pozabil?” je poizvedoval Mali princ, ki se mu je možak zasmili.
“Pozabil, da me je sram,” je priznal pijanec in sklonil glavo.
“Česa sram?” je zanimalo Malega princa, ki bi mu rad pomagal.
“Ker pijem!” je odgovoril pijanec in ni več črhnil besede.
In Mali princ je osuplo odšel.

Organizatorji koncertov v MMC MinKu imajo velike probleme, ker se ‘folk’ ne udeležuje prireditev ob napovedani uri. Rajši ga pijejo po okoliških gostilnah, škoda jim je prispevati za vstopnino, ki je simbolična (2-3 evre, kar znese manj kot dve pivi v gostilni), nimajo pa nobenega pomisleka, ko zapravijo za galone alkohola. Ko se gostilne zaprejo, prihrumijo v Center MinK že vsi ‘obeljeni’, nakar sprašujejo kdaj bo konec pavze. Ko izvedo, da je koncerta že zdavnaj konec, se spustijo tako nizko, da stopijo do predstavnikov skupine in jih prosijo in moledujejo naj zaigrajo še kakšen ‘komad’. Ja tudi take se dogajajo!

Vsekakor pa so hujši tisti alkoholiki, ki svojo odvisnost skrivajo in pijejo sami doma za štirimi stenami.

Upam, da bo moje besedilo doseglo namen in bo vsaj komu dalo misliti, da se ne bo uresničila tminska ponarodela krilatica: ‘Vidimo se na brušenju’.

Takratni trener Chelsea Mourinho je na Stamford Bridgeu proslavil zmago nad rivalom Manchesterom ob osvojitvi prvaka Anglije v sezoni 2005/06 tako, da je zalučal medaljo med zveste navijače.

Sebastian Kayll je srečnež, ki je ujel medaljo in jo prodal na eBayu za 22 tisoč funtov. Kot kaže slika se mu je trud ‘izplačal’.

Narod, ki se pretirano zanaša na svojo oblast ponavadi ne prileze daleč.

Ja, to je sinonim za idejo. Gospod Umnik je vedno imel žarnico nad glavo, katera je nakazovala, da ima “hudo” idejo.

Po trgovinah z elektro materialom opažam, da gredo energetsko varčne žarnice v prodajo. To me resnično osrečuje. Vsaka nova varčna žarnica prihrani 70 kilovatnih ur elektrike letno. Če vsako gospodinjstvo kupi eno tako žarnico je to 70 miljonov kilovatnih ur prihranjene elektrike.

Če bi pa zamenjali vse žarnice v Srbiji, bi lahko zaprli termoelektrarno Obrenovac! Zraven bi dobili še čist zrak.

Kako ljudi stimulirat, da začnejo kupovati varčne žarnice?

Imam idejo. Prižgala se je žarnica!

Tisti, ki ste dojeli, da te žarnice ne prihranjo samo energije, ampak tudi prihranijo denar, jih kot darilo podarite prijateljem.

Povprečna cena ene žarnice je cena ene buteljke kakovostnega vina.

Bodite več kot koristni. Zavijte žarnico v okrasni papir in jo podarite kot darilo. To bo pravšnje darilo, ni bojazni. Naredite nekaj koristnega za ekologijo, pa tudi za hišni budžet vaših prijateljev, da ne govorim, da boste zmanjšali alkoholizem, ki se je roko na srce dodobra zasidral v ambientu tranzicije.

Na zabavi pri prijateljih boste privabili pozornost tudi drugih gostov, zanimivi boste, imeli boste temo za pogovor, spretno se boste izmaknili nehvaležni temi pogovora o politiki.

Če mislite, da darilo ni dosti vredno, kupite komplet za celotno stanovanje. Petnajst žarnic, ki jih rabimo za osvetlitev stanovanja stane 70 evrov, kar je dostojna vrednost poročnega darila.

Pomislite, mladoporočenci imajo “puhn kufr” toasterjev, sokovnikov, tehnic, mikserjev, žarov in vseh ostalih “glupih” aparatov, ki se niti iz embalaže ne spravijo, ali pa se podarjujejo v nedogled. Sigurni boste, da se bo vaše darilo uporabljalo dnevno.

V desetih let boste mladoporočencema prihranili križarjenje po Mediteranu. Se vam zdi malo?

Kamorkoli grem na obisk, za darilo vzamem varčno žarnico. Grem do te mere, da gostitelju ne dopustim, da jo pritrdi kasneje ali bognedaj jutri. Prisilim ga, da darilo preizkusi takoj.

Podarjujte varčne žarnice. V Angliji in v Avstraliji so ta problem rešili tako, da so “edisonove žarnice” enostavno prepovedali. Ni jih več v prosti prodaji.

Ker ima naš parlament “pametnejše” delo, kot je sprejemanje take vrste zakonov, naredite nekaj tudi sami. Narod, ki se pretirano zanaša na svojo oblast, ponavadi ne prileze daleč. Človek mora prvo narediti nekaj sam, da bi se kaj premaknilo še v družbi.

P.S. Ta tekst lahko uporabijo tudi ostali časopisi, ker gre za splošen interes.

tekst: Rambo Amadeus, www.politika.rs
prosti prevod: Janez Koprivnjak

da lakše može orasi da krca!

Halid Invalid Hari – Antonije Pušić

Ko se je Buba (1992) boril za svoj prvi mandat ameriškega prezidenta proti Bushu St. nam je profesorica v srednjici dejala:

“Američani pravijo, da bodo dobili prvega črnega predsednika do konca tega TISOČLETJA, ženska bo pa precenica šele nekje na koncu naslednjega.TISOČLETJA”.