Žal je umrla še ena oseba, ki je sooblikovala jugoslovansko kinematografijo. Na svojem domu v Beogradu je umrla igralka Sonja Savić. Rodila se je v Čačku. Igrala je v kultnih filmih: Davitelj proti davitelja, Mi nismo anđeli, Balkanski špijun, Kruh in mleko, Od groba do groba… Znana je bila kot oseba z visoko inteligenco, pa tudi po težavah z odvisnostjo.

Univerzitetni profesor se je nekoč odpravil na obisk k slavnemu mojstru zena. Medtem ko mu je mojster tiho serviral čaj, je profesor na dolgo in široko govoril o zenu. Mojster je čaj natočil že do skrajnega roba skodelice, a je še vedno nalival.

Profesor je vznemirjeno opazoval poplavo čaja na mizi dokler se ni mogel več zadrževati. “Skledica je prepolna! Nehajte nalivati,” je bleknil.

“Tudi vi ste podobni tej skodelici,” mu je odgovoril mojster. “Kako naj vam pokažem zen, ko pa je vaša skodelica polna?”

Ta volilna kampanija je smešna za crknt. Že dolgo se nisem tolk nasmejal, kakor sedaj, ko nas filajo s to aftero Partija.

1. Janševiki zahtevajo od finskih novinarjev naj predstavi dokaze o trditvah, da je Ivan dobil podkupnino od finskega podjetja, če ne bodo smatrali, da so to insinuacije in diskreditacije slovenske opozicije. Sicer imajo prav, da kdor ni obtožen ni kriv…

2. Saško Peče pokaže neke dokumente iz leta 91. Janša brez dokazov obtoži Želeta, da so ponarejeni in imajo dolgo brado, še iz afereDepala vas…

3. Dejan Kaloh, desničarski populist, pred tremi meseci, ko je ugotovil, da ne bo mogel kandidirat na listi SDS, je izkoristil in se vtihotapil v stranko Lipa, ki je nujno rabila kader, saj je bila novinka na slovenski politični sceni. Svoj blog, kjer je prej hvalil Janšizem izbriše in začne propagirati lipov čaj v sodelovanju z naravo, seveda…

4. Mladi pozpetnik Dejan Kaloh postane šef poslanske skupine, druge najmljše stranke v Sloveniji. Obtoži Želeta in Žganje, da je mladoletni sin člana Lipe falsificiral dokument. Tisti dokument, za katerega je Janša rekel, da je iz časov afere Depala vas.

5. Janšisti od finskega novinarja zahtevajo dokaz (se ne grejo rekla – kazala). Kalohu pa verjamejo na besedo, ko je dejal, da v stranki Lipa falsificirajo dokumente…

6. Na blogu Dejana Kaloha piše, da je na dopustu…

7. Najbolj smešno pa je, da je mladoletnik ponaredil dokaz, s katerim je ropotal Drago Kos v času Depale vasi. Vodilnim v stranki Lipa priporočam. “Nč bat, pred vami je svetla prihodnost, odkrili ste eliksir življenja.” Prodajajte lipov čaj. Mladoleten sin člana stranke Lipa je leta 94 ponaredil dokument in še danes je mladoleten.

Smešno, a ne? Al ne!

Čaj ‘n’ mala

Nocoj ob 22. 30h bo na drugi mreži RTVSLO predvajan prvi od desetih delov ruske nadaljevanke Mojster in Margareta, ki je posneta po kultnem romanu Mihaila Afanasjeviča Bulgakova. Ta roman je zame ena najboljših literarnih stvaritev 20. stoletja, zato ker je vedno aktualen. Lahko se dogaja, v Moskvi v času Stalinovih čistk, v Beogradu v času Titove diktature, ali v Ljubljani v današnjem času “Janševistične” ideologije.

Roman naj bi bil inspiracija Micku Jaggerju in Keithu Richardsu za komad “Sympathy for the Devil“.

Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je v takratni Zahodni Nemčiji zgodil neverjeten glasbeni razcvet. Pojavljati so se začele originalne in inovativne zasedbe, katerih glasba ni bila podvržena prevladujočim angloameriškim vplivom, nekateri glasbeniki so te vplive celo zavestno zavračali. Pred eksplozijo punka, ko je ustvarjalna moč rock skupin na otoku in čez lužo začela vidno usihati, se je tudi v angleških medijih začelo pojavljati zanimanje za nemško rockovsko in elektronsko glasbo.

Ves ta avantgardizem, kreativnost, inovativnost, posluh za eksperiment in posledično s tem prestavljanje mejnikov v popularni kulturi, ki tudi po skoraj štiridesetih letih še niso povsem preseženi, je angleška kritika poimenovala z žaljivim izrazom Krautrock, po naše zeljnati rock. Nemci so, poleg klobas in piva, tudi znani ljubitelji zelja. Takrat se najverjetneje noben izmed omenjenih pisunov ni zavedal, da bo Krautrock imel tako daljnosežne glasbene posledice. Njegov duh je po eksploziji v sedemdesetih letih v naslednjem desetletju prejšnjega stoletja nekako poniknil, v zadnji dekadi in pol pa udaril spet z vso silovitostjo na plan.

V današnjem glasbenem podzemlju, naklonjenemu zvočnemu eksperimentu, skorajda ni zasedbe ali glasbenika, ki ga ne bi pičil »krautrockovski insekt«. Vpliv skupin Can, Neu!, Kluster, Cluster, Harmonia, Faust, Kraftwerk, Tangerine Dream, Ash Ra Tempel, Amon Düül II, Popol Vuh in posameznih glasbenikov, kot so Klaus Schulze, Dieter Moebius, Hans-Joachim Roedelius, Conrad Schnitzler, Holger Czukay, Manuel Göttsching, da ne naštevamo vseh protagonistov, je neizbrisen, njihova glasba pa do današnjih dni neusahljiv izvir kreativnega in ustvarjalnega muziciranja. Krautrock muzika, večina najpomembnejših stvari je nastalo koncem šestdesetih in v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je po svoji zvočnosti definitivno glasba tega tisočletja.

Za razstavo Krautrock ovitkov smo se odločili predvsem iz dveh razlogov. Sajeta je v svoji zgodovini gostila vrsto odličnih izvajalcev, ki črpajo iz Krautrock zakladnice. Tako so v preteklih letih že nastopili Thilges 3, Radian, Joseph Suchy, General Magic, Sila, Schlammpeitziger, Mapstation, lani in tudi letos naši Orton. Lansko Sajeto sta obiskala tudi dva pionirja Krautrocka, etno raziskovalci Embryo in Hans-Joachim Roedelius, ki predstavlja polovico enega najvplivnejših elektronskih zasedb vseh časov, Cluster. Druga polovica tega izjemnega dueta pa je prav letošnji gost Sajete, Dieter Moebius.

Kot je bila raznovrstna zvočna krautrockerska pahljašča, tako tudi ovitki plošč nimajo nekega skupnega imenovalca. Za večino teh lahko rečemo, da so prave vrhunske stvaritve in bi lahko funkcionirali tudi samostojno, po drugi strani pa se dobro dopolnjujejo tudi s samim zvočnim zapisom. Vizualni minimalizem, kolažiranje fotografij, vplivi ruske slikarske avantgarde, nadrealizem in op-art ter celo punkovska ikonografija so le nekatere bolj izpostavljene rešitve. Postavitev razstave upošteva geografsko pripadnost zasedb (Düsseldorf, Forst, Berlin, Köln, Wumme, München) in posamezna sodelovanja med glasbeniki. Zaradi prevelikega števila plošč smo se osredotočili predvsem na zlato obdobje Krautrocka, sedemdeseta leta minulega stoletja, najpomembnejši izvajalci pa so prisotni s skoraj celotnim diskografskim opusom vrhunske kvalitetete – Spitzenqualität!

Razstava (v okviru Sajete) je na ogled v Knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu do 30. avgusta.

Vljudno vabljeni!

Radovan Žerjav je čisto na tleh, ker namerava odstopiti zaradi dogajanja v predoru Šentvid. Pred stotimi leti in še malo je moral avstrijski prometni minister prav tako odstopiti. Vzrok so bile težave pri gradnji Bohinjske proge. Odstopil je zaradi železniškega predora Bukovo.

Imam klavrne spomine na predor Šentvid. Ko sem delal, na tujo napotnico prek študentskega servisa pri neki geodetski tvrtki, sem zabil klin na bivšo cesto, ki je vodila v Pržan. Šef, ki je bil “pička od čoveka” je imel netolaranten odnos do zaposlenih študentov. Bil je šovinist, drl se je kot jesihar za prazen nič, tetoriziral je podrejene študente. Medtem, ko se je svojega nadrejenega bal, ko hudič križa.

Tam, kjer sem zabil dva klina (saj sta dva predora), tam sta sedaj portala predora, ki gledata proti Primorski. Ko smo v Pržanu opravili, smose odpeljali v galerijo Šentvid. Takrat je bila še zaprta, vse od leta 1980, ko so jo naredili. Zato se sedaj maščuje, ker so jo pustili samevati, vsa ta dolga leta!

Te meritve smo opravljali poleti. Ma, v galeriji… “Marija, je blo mraz. Ko v hladilniki”.

Radovanu Žerjavu ne ostane nič drugega, kot da si zapoje… v tvoji se srajci prebudi, ko si na tleh in ko si sam…blablabla.

V soboto se je uspešno zaključila deveta edicija Sajete. Ma kaj, uspešno! Zelo uspešno!! Kreativni tabor je potekal od ponedeljka 28.7. do sobote 2.8.

Koncertni dogajanje je otvoril country kitarist Sašo Zver. Med zbirko neshvilskih “komadov” se je znajdel tudi kakšen slovenski zimzelenček. Simpatično, za začetek. Nadaljeval je izvrsten francoski pihalec Louis Sclavis, kateremu se je kasneje pridružil Sajetin stari znanec Zlatko Kaučič, ki letos praznuje trideset let glasbenega delovanja. Briški tolkalec je naznanil, da se ljubiteljem free jazza v četrtek obeta poslastica.

V torek je elektronsko eksperimentiral starosta krautrock scene Dieter Moebius. Naslednji dan pa je Pierre Bastien predstavil svojo futuristično iznajdbo, orkester glasbenih robotkov.

Končno se je zgodil težko pričakovani četrtek. Prav v bližini spomenika Velikemu tolminskemu puntu iz leta 1713, v kinogledališču, so pod taktirko Zlatka Kaučiča izvedli uglasbeno poezijo Zajca: Kosovela, Gradnika… Prvi projekt Tolminski punt je Kaučič predstavil že pred tremi letri v Cankarjevem domu v Ljubljani. Tudi k temu projektu je povabil genialnega pihalca Petra Brötzmanna, ki bi ga lahko poimenovali evropski Albert Ayler. Druščino je zaokrožil operni pevec, baritonski glas Robert Vrčon, stalni član ljubljanske Opere. Poezija in glasba Tolminskega punta II sta resnično težki in nista za vsaka ušesa, a je treba omeniti, da je le redko kdo zapustil skoraj poln parter tolminskega kinogledališča. V najavah dogodka je bilo zapisano, da bo “Enkratno in neponovljivo ” in prav tako je tudi bilo!

Dogajanje se je preselilo na Sotočje, kjer se je izkazal “nezateženi” Marko Brecelj, ki je pred številno množico obiskovalcev korektno odigral svoje najnovejše hite in tiste še iz pradavnine. V zgibanki festivala je pisalo, da bo po koprčanu Breclju nastopil specialni gost. Izkazalo se je, da je to “Tminc” Damir Avdić (na zadnih treh Sajetah je imel šest nastopov). Izvedba Bosanskega psiha je bila dolga, a kakovostna. Kasneje sta se mu pridružila še klaviaturistka in tolkalec. Da bi bil večer popolen so poskrbeli še domačini Salamandara Salamandra. Z vokalistom Feom, ki je v življenski glasbeni formi, so med drugim izvedli performans risanja Feove maturanske kravate, ki jo je po koncertu prodal za pet pičlih evrov.

Na koncertnem delu festivala so nastopli še lendavčani Psycho – path, harmonikaš Bratko Bibič, Orton, “Orkestar Ljeban & Uršić & Perinčić & Volarić”, Rashim, Pocket Skrunch, vokalistka Irena Tomažin in nostalgični Lutajuči DJ Zdena. Zaključek je pripadel dunajčanom Metalycée, ki pa niso upravičili pričakovanj, ali pa nam je že začela popuščati koncentracija po tolikih koncertih. Za konec se je pričakovalo nekaj bolj udarnega.
Poleg koncertov so se odvijale tudi raznovrstne delavnice in njih produkcije. Še danes in jutri pa si lahko ogledate razstavo Krautrock ovitkov vinilk v knjižnici Cirila Kosmača v Tolminu.

Treba je izreči vso pohvalo organizatorjem za programski in izvedbeni del kreativnega tabora.

Obstaja le še nekaj pripombic: reflektorji so svetili tudi čez dan, poslabšala se je ponudba prehrane na samem Sotočju.
Velika graja gre pa tistim, ki nočejo upoštevati opozorila organizatorjev, kako ravnati z pasjimi ljubimci. Se je našel frajer, ki mu krdelo psov ni bilo dovolj, za nameček je na prizorišče pripeljal še dva konja, tako da so bili na Sajeti trije konji!

Da lahko gresta alternativa in plesna elektronika z roko v roki so dokazali DJji., ki so vrteli na terasi. Super.

Vidimo se, na deseti Sajeti!

Dule Dabić Hajduk (DDH) je eden izmed junakov romana za otroke, ki ga je leta 1960 napisal Branko Ćopić.

Pisatelj v knjigi opisuje svoje doživljanje med srednjo šolo. Tista “oslovska leta” v katerih smo bili vsi zmedeni in nismo razumeli svojih dejanj. Konec je res malo žalosten, toda knjiga je vesela. Opisuje pubertetne probleme in prve ljubezni junakov.

Pred leti so na Kanarskih otokih aretirali  osuljenca haškega sodišča Anteja Gotovino ravno, ko je v hotelu pil redče vino Marques de Caceres. Po tistem je bila na Hrvaškem prava evforija. Povpraševanje za tem vinom je presegalo ponudbo.

Kaj lahko pričakujemo sedaj, ko so aretirali srbskega osumljenca haškega sodišča Radovana Karađića. Srbi se verjetno ne bodo množično vrgli v alternativno medicino. Povpraševanje po spremenbi videza, se tudi ne bo povečalo. Zato jim priporočam vipavsko avtohtono vino Zalen. Namreč dekliški priimek edine Radovanove ljubezni (Liljane Karađić) je Zelen.

ZELEN
Vino je slamnato rumene barve s poudarjenimi zelenkastimi odtenki. Zelen nežno diši, izraženi so sadni toni jabolka in hruške. Vonj je bogat, sorten in zelo prijeten. Zelen uvrščamo med polaromatične sorte, saj daje vino za bogatim, harmoničnim in odkritim sortnim okusom. Aroma je kompleksna in jo je težko primerjati s kakršnimi koli drugimi aromatičnimi profili. Vipavci so vino zelen včasih imenovali kar dišava, ker napolni prostor, kjer se pije. Polnost okusa priča o bogati sestavi ekstrakta, ki se v ustih dalj časa kaže s sporščanjem sladko-kislih zaznav v lepem ravnotežju. Končni vtis po požirku potrjuje bogato sestavljenost in harmonijo vina, zato zelen lahko označimo kot sorto s spoštljivo preteklostjo in uspešno prihodnostjo.